Retatrutid ali tirzepatid – glavne razlike, mehanizem in primerjava

V zadnjih letih terapije, ki temeljijo na GLP-1 in inkretinih, vzbujajo vse večje zanimanje zaradi objavljenih kliničnih podatkov o debelosti, presnovnih motnjah in uravnavanju apetita. Poleg že dobro poznanega tirzepatida se vse pogosteje obravnava tudi retatrutid – trojni agonist receptorjev, ki je v zgodnjih kliničnih študijah vzbudil izjemno zanimanje znanstvene skupnosti.

Do zdaj objavljeni podatki faze 2 in faze 3 kažejo, da je retatrutid lahko povezan z izrazitejšimi spremembami telesne teže v primerjavi z nekaterimi zgodnejšimi peptidi, kot sta tirzepatid in semaglutid. 

V tem vodniku bomo obravnavali glavne razlike med retatrutidom in tirzepatidom, kako delujeta obe molekuli, kaj kažejo objavljene klinične študije in kako se primerjata glede mehanizma, rezultatov in stranskih učinkov. Za širši pregled retatrutida si lahko ogledate naš celoviti vodnik o retatrutidu.

Retatrutid ali tirzepatid – glavne razlike

Pri primerjavi retatrutida in tirzepatida se najpomembnejše razlike nanašajo na aktivnost na receptorjih, klinični status ter do zdaj objavljene podatke o zmanjšanju telesne teže in presnovnih učinkih.

Naslednja tabela povzema glavne lastnosti obeh molekul:

Kakšna je glavna mehanistična razlika?

Najpomembnejša razlika med retatrutidom in tirzepatidom je, da Retatrutide aktivira tudi glukagonske receptorje. Ta dodatni mehanizem velja za potencialni dejavnik:

• večje porabe energije;

• sprememb v presnovi maščob;

• termogeneze;

• izrazitejših sprememb telesne teže.

Tirzepatide pa združuje aktivnost na receptorjih GLP-1 in GIP brez sodelovanja glukagonskega receptorja.

Ali imata podobne stranske učinke?

Do zdaj objavljeni podatki kažejo, da sta obe molekuli najpogosteje povezani z želodčno-črevesnimi neželenimi reakcijami, kot so:

• slabost;

• driska;

• zaprtje;

• bruhanje;

• zmanjšan apetit.

Pri retatrutidu pa se obravnavajo tudi nekateri dodatni učinki, povezani z aktivnostjo na glukagonskih receptorjih, vključno s spremembami srčnega utripa in disestezijo pri delu udeležencev v študijah faze 3.

Kaj je tirzepatid in pri katerih stanjih se raziskuje?

Tirzepatide je dvojni agonist receptorjev GIP in GLP-1, razvit z namenom vplivanja na presnovo glukoze, apetit in energijsko ravnovesje. V zadnjih letih molekula vzbuja precejšnje znanstveno zanimanje zaradi objavljenih kliničnih podatkov o debelosti, presnovnih motnjah in sladkorni bolezni tipa 2.

Objavljene študije kažejo, da je Tirzepatide lahko povezan z znatnimi spremembami telesne teže in različnih kardiometaboličnih kazalnikov. V nekaterih analizah udeleženci z debelostjo in predsladkorno boleznijo poročajo o povprečnem zmanjšanju telesne teže približno med 12 % in 19 %, odvisno od uporabljenega odmerka in trajanja spremljanja.

Kako deluje tirzepatid?

Tirzepatide hkrati aktivira:

• receptorje GLP-1;

• receptorje GIP.

Ta kombinirana aktivnost na receptorjih je povezana z:

• zmanjšanjem apetita;

• daljšim občutkom sitosti;

• upočasnjenim praznjenjem želodca;

• spremembami v presnovi glukoze;

• vplivom na energijsko ravnovesje.

Za razliko od Retatrutide Tirzepatide ne aktivira glukagonskih receptorjev.

Kako se tirzepatid uporablja v kliničnih študijah?

V objavljenih kliničnih programih se Tirzepatide najpogosteje uporablja:

• podkožna uporaba;

• enkrat tedensko;

• s postopnim večanjem odmerka.

Podobno kot pri Retatrutide se titracija uporablja za:

• boljše prenašanje;

• zmanjšanje želodčno-črevesnih reakcij;

• prilagoditev na aktivnost inkretinskih receptorjev.

Za podrobnejši pregled titracije pri Retatrutide si oglejte naš vodnik po odmerjanju retatrutida.

Katere neželene reakcije se najpogosteje obravnavajo pri tirzepatidu?

Objavljeni podatki kažejo, da so najpogosteje poročane reakcije povezane s prebavnim sistemom.

Najpogosteje se razpravlja o:

• slabost;

• driska;

• bruhanje;

• refluks;

• zaprtje;

• neugodje v želodcu.

Podobno kot pri Retatrutide so nekateri simptomi najizrazitejši v prvih tednih ali po povečanju odmerka.

Pri katerih stanjih se tirzepatid najpogosteje raziskuje?

V objavljenih kliničnih študijah se Tirzepatide najpogosteje analizira pri:

• debelosti;

• čezmerni telesni teži;

• sladkorni bolezni tipa 2;

• insulinski rezistenci;

• kardiometaboličnih motnjah.

Obstajajo tudi posamezne analize, ki obravnavajo potencialne presnovne učinke v kombinaciji z drugimi hormonskimi in presnovnimi terapijami, vendar se ti podatki še vedno raziskujejo.

Kaj je retatrutid?

Retatrutide je trojni agonist receptorjev, ki hkrati aktivira:

• receptorje GLP-1;

• receptorje GIP;

• glukagonske receptorje.

Peptid se še naprej raziskuje v kliničnih študijah faze 3 in trenutno še ni odobren za medicinsko uporabo. Kljub temu Retatrutide vzbuja velik znanstveni interes zaradi objavljenih podatkov o:

• zmanjšanju telesne teže;

• presnovnih učinkih;

• kardiometaboličnih kazalnikih;

• občutljivost za inzulin;

• presnovi v jetrih.

Nekatere od največjih objavljenih analiz faze 3 kažejo povprečno zmanjšanje telesne teže do približno 28 % pri delu udeležencev s čezmerno telesno težo ali debelostjo. To so nekatere od najvišjih vrednosti, opaženih do zdaj pri terapijah, ki temeljijo na inkretinih.

Kljub obetavnim podatkom klinične študije še potekajo, dolgoročni varnostni profil pa ostaja predmet tekočih analiz.

Kako se retatrutid razlikuje od tirzepatida?

Glavna razlika med retatrutidom in tirzepatidom je povezana z aktivnostjo na receptorjih.

Tirzepatide aktivira:

• receptorje GLP-1;

• receptorje GIP.

Retatrutide aktivira:

• receptorje GLP-1;

• receptorje GIP;

• glukagonske receptorje.

Prav aktivnost na glukagonskih receptorjih velja za potencialni mehanizem, povezan z:

• večje porabe energije;

• termogeneze;

• sprememb v presnovi maščob;

• mobilizacijo jetrne maščobe.

Kaj kažejo objavljeni klinični podatki o Retatrutide?

Do zdaj objavljene klinične analize kažejo, da je Retatrutide lahko povezan z:

• znatnim zmanjšanjem telesne teže;

• spremembami v presnovi glukoze;

• izboljšanjem nekaterih kardiometaboličnih kazalnikov;

• spremembami občutljivosti na inzulin;

• potencialnimi učinki pri zamaščenosti jeter.

Nekatere študije analizirajo tudi potencialne učinke pri:

• sladkorni bolezni tipa 2;

• presnovni disfunkciji;

• steatozi;

• kardiometaboličnem tveganju;

• osteoartritisu kolena.

Kaj je pomembno upoštevati pri retatrutidu?

Ker je retatrutid še vedno v kliničnem razvoju, trenutno dolgoročni varnostni profil ni dokončno določen. Del objavljenih analiz kaže, da se lahko pri višjih odmerkih pojavijo izrazitejše želodčno-črevesne reakcije in od odmerka odvisni neželeni učinki.

Več o tej temi lahko preberete v našem članku o retatrutidu – stranski učinki in kontraindikacije.

Zaključek

Primerjava retatrutida in tirzepatida kaže, da imata molekuli podobno osnovo, vendar se bistveno razlikujeta po aktivnosti na receptorjih in kliničnem statusu. Tirzepatide združuje aktivnost na receptorjih GLP-1 in GIP, medtem ko Retatrutide dodaja še stimulacijo glukagonskega receptorja, zaradi česar je prvi trojni agonist receptorjev te vrste.

Do zdaj objavljeni podatki faze 2 in faze 3 kažejo, da je retatrutid lahko povezan z nekaterimi najizrazitejšimi spremembami telesne teže. Hkrati ima tirzepatid na voljo več podatkov iz resnične prakse in dolgoročnejše spremljanje, saj je v nekaterih državah že regulatorno odobren.

Pogosto zastavljena vprašanja o retatrutidu in tirzepatidu

Kakšna je glavna razlika med retatrutidom in tirzepatidom?

Glavna razlika med retatrutidom in tirzepatidom je povezana z aktivnostjo na receptorjih. Tirzepatid aktivira receptorje GLP-1 in GIP, medtem ko retatrutid aktivira receptorje GLP-1, GIP in glukagonske receptorje. Prav ta dodatna glukagonska aktivnost je ena od najpogosteje obravnavanih razlik med obema molekulama.

Kaj kaže večje zmanjšanje teže – retatrutid ali tirzepatid?

Do zdaj objavljeni podatki faze 2 in faze 3 kažejo, da je retatrutid lahko povezan z izrazitejšimi spremembami telesne teže v primerjavi s tirzepatidom. V nekaterih kliničnih analizah poročajo o povprečnem zmanjšanju okoli 24–28 % pri določenih odmerkih in obdobjih spremljanja.

Ali imata retatrutid in tirzepatid podobne stranske učinke?

Da. Obe molekuli sta najpogosteje povezani z blagimi želodčno-črevesnimi reakcijami, kot so siljenje na bruhanje, driska, zaprtje, bruhanje in neugodje v želodcu. Pri retatrutidu pa se obravnavajo tudi dodatni učinki, povezani z aktivnostjo na glukagonskih receptorjih, vključno s spremembami srčnega utripa in disestezijo pri delu udeležencev v študijah faze 3.

Ali je retatrutid odobren za medicinsko uporabo?

Ne. Retatrutid trenutno še ni odobren za medicinsko uporabo in se še naprej raziskuje v kliničnih študijah faze 3. Tirzepatid ima po drugi strani v nekaterih državah že regulatorno odobritev.

Kakšna je razlika med receptorji GLP-1, GIP in glukagonskimi receptorji?

Receptorji GLP-1 in GIP sodelujejo predvsem pri uravnavanju apetita, presnove glukoze, izločanja inzulina in občutka sitosti. Glukagonski receptorji so pogosteje povezani s porabo energije, termogenezo, presnovo maščob in mobilizacijo jetrne maščobe. Prav hkratna aktivacija vseh treh receptorjev loči retatrutid od tirzepatida.